Po premoru spet predstavljamo naše fante, člane RD Koper. Tokrat smo za sogovornika izbrali Tilna Sokoliča.

Kdo je Tilen?
Koprčan, doma iz Semedele. Septembra bo star 21 let in je naše zanesljivo levo krilo, po potrebi pa tudi srednji. Običajno kar Tilen, sicer pa ga v ekipi pokličejo tudi Sola ali Sokol.
Prvi vtis: Tilen je olikan fant, prijazen in vedno nasmejan. Vsestranski, prijeten sogovornik, predvsem pa dober strelec in zanesljiv član ekipe. Se zaveda svojih sposobnosti in dosežkov, a ostaja skromen. Pa ga spoznajmo.

Najprej osnove – zakaj rokomet?
Na Osnovni šoli Dušana Bordona smo se s sošolci vključili v malo šolo rokometa, ki je bil takrat popularen. Nadaljevali smo v klubu. Treninge je vodil Marcel Djurdjevič, dolgoletni trener Cimosa in legenda v rokometnih krogih. Djurdjevič je leta 2007 prejel tudi Bloudkovo nagrado za življenjsko delo in doprinos k razvoju slovenskega rokometa. Uvedel nas je v ta šport, veliko iz generacije nas je šlo v rokomet takrat. Moj brat in njegova generacija pa so šli recimo vsi v nogomet.

Imaš kakšno družinsko »rokometno ozadje«?
Ne, rokometašev nimam v družini. Oče je bil nogometaš, ampak je pri 18. letih nehal. So me pa v družini vedno podpirali, pod pogojem, da je bilo v šoli vse v redu. Lahko sem izbral karkoli, samo da sem  tisto počel z veseljem. Da se ne siliš in “matraš”, ker to potem res nima smisla.

Kakšen si bil kot otrok?
Priden, v osnovni šoli nisem imel težav z ničemer, bil sem odličnjak. Potem sem hodil v gimnazijo, tam pa se je poznalo, da zaradi športna nisem več uspel toliko slediti. Do 2. letnika je šlo popolnoma brez težav, potem pa je malo šepalo… No, na maturi sem bil vseeno prav dober

Tvoja klubska številka dresa je 24?
Ja in vem, kaj me boš vprašala, ampak ne pomeni nič. Tu sem zato, da igram, ne da sanjarim. /smeh/ Res, pri kadetih sem dobil 24 in od takrat je številka pač z mano.

Kako je igrati tam, kjer so navijači nasprotne ekipe še posebej glasni, za koga tudi verbalno agresivni?
V Izoli na primer imajo zagrete navijače, pa v Ribnici so podobni navijači in je napeto vzdušje, zame pa … ja, malo treme, ki mora biti, ampak mi prej da taka tekma občutek, da res za nekaj igraš. Več kot samo 2 točki. Vendar sem izredno ponosen na naše zveste navijače 12.Kopra, ki se vedno trudijo vse preglasiti. Tudi njihova podpora nam veliko pomeni.

Imaš kakšen ritual pred tekmo?
Ne. Pred vsako tekmo res delam isto, ampak mislim, da nič iz vraževerja. Po segrevanju si še enkrat vsakič zavežem vezalke, ampak nisem vraževeren, ne skačem mimo črt ali po eni nogi in podobno …  /smeh/

Kaj na tekmi te dvigne?
Najbolj me motivira polna dvorana, ko se gledalci vživijo v tekmo. Takrat začutim, da dvorana diha z nami in na tem letim.

Ali slišiš, kaj se dogaja med tekmo okoli tebe?
Ne, slišim, da se nekaj dogaja in začutim vzdušje, ne pa podrobnosti. Najbolj grozno je, ko se sliši škripanje parketa, tako tiho je na tribunah … Če kdaj gledam kakšno tako tekmo, mi je kar neprijetno. Drugače pa imamo dobre navijače, ki vedno poskrbijo, da ni tišine. Na naših tekmah je najbolj glasno zagotovo na lokalnih derbijih z Izolo. Tudi nazadnje je bilo zanimivo, saj so bili oboji navijači glasni.

Si tudi slovenski kadetski in mladinski reprezentant. Kako doživljaš reprezentančni rokomet?
Razlika je v nivoju igre. Državno prvenstvo je letos zaradi nove ureditve SEHA precej padlo, na teh prvenstvih, kjer igramo z reprezentanco, pa je v Evropi nivo igre malo višji. Vse reprezentančne ekipe bi z lahkoto igrale v naši prvi ligi. Tudi s tujci – vrstniki se približno že poznamo, zato je vedno napeto.

Kakšni pa so občutki, ko te pokličejo v reprezentanco?
Za to treniraš. Ko mine trema in se sprostiš, se zaveš, da igraš »za grb« in to je fantastično. Ko sem prvič igral za izbrano vrsto na velikem tekmovanju, je bilo na olimpijskih igrah na Kitajskem in protokol dogodka je bil, da se na igrišču niso vrtele himne. Zato smo se s fanti zmenili in si himno sami zapeli v garderobi. Dosežena srebrna medalja je bila za nas zlata. To je to. Meni je tudi, ko gledam po televiziji, to eden edinstvenih občutkov.

Pa ravno sem hotela vprašati, kako doživljaš tekme naše članske reprezentance. 🙂
🙂 Sicer pa imamo z ekipo smolo, ker vsako zanimivo prvenstvo, tudi nogometno recimo, zgrešimo in se nam prekriva s treningi. Tudi zdaj je bilo tako, nam je pa trener k sreči dal prosto za ogled naše tekme s Hrvati.

V prostem času svoje znanje prenašaš na najmlajše rokometaše, kajne?
Ja, lani sem bil trener na italijanski šoli, zdaj pa pomagam na OŠ Dušana Bordona, kjer ima kolegica Mirjana kar 25 otrok. Je zabavno delo, dokler so otroci prijazni in se z njimi da delati.

Te tvoji učenci tudi kdaj vidijo na tekmi?
Ja, me poznajo. Mislim, da je lepo, da mladi rokometaši hodijo gledat tekme. Tudi jaz sem hodil gledat starejše.

Kaj mora otrok imeti, da lahko pride do članske selekcije in morda reprezentance?
Voljo, odločnost, delovne navade in disciplino. Doma mi pogosto rečejo, kako lahko toliko in tako predano treniraš, se toliko pripravljaš in posvečaš, za šolo pa ti ne uspe? /smeh/ Po moje je glavno delo, niti ne toliko talent. In odnos do športa in stvari, ki se je lotevaš.

Študiraš?
Sem v 2. letniku kineziologije. Je zelo zanimiv študij, ki pa ga ob dveh treningih dnevno nekoliko težje spremljam. Sicer pa upam, da bo poklic prepoznan, ko ga končam in mi bo pomagal pri iskanju službe.

Ko sva že pri službi – si kdaj razmišljal, kaj bi delal, ko ne  boš več igral rokometa?
Uh, o tem pa težko razmišljam. Ne vem, sebe ne vidim kot trenerja v tem trenutku. Nekaterim je to tako všeč, da že danes vedo, da bi to počeli. Jaz ne bi bil trener. Pa tudi za pisarno recimo ne vem, če bi lahko sedel 8 ur. Ampak sem prilagodljiv in se bom že nekako znašel.

Tudi tvoja punca je rokometašica, kako funkcionira tak par?
Med tednom se vidiva bolj zvečer, med vikendi imava oba tekme, ostalo pa poskušava uskladiti, kar imava časa na voljo. Kratko, ampak sladko, kot pravijo. /:)/

Tvoj največji navijač?
Družina in punca Anamarija. Vsi moji so vedno tudi na tekmah, na gostovanja pa včasih pride oče. Doma pa so stalnica na tribuni.

Imaš kakšen hobi?
Ne, rokomet je moje življenje. Verjetno, če ne bi igral rokometa, bi morda res šel v nogomet.

Koga v športu občuduješ?
Vse, ki so top v svojem poklicu. Federer mi je bil vedno odličen. Ni sforsiran, je tudi malo umetnika vmes. Nekateri pravijo, da bi moral že zdavnaj nehati. Če uživa v tem, da telo žene do skrajnosti, pa naj. Vse je že naredil. Osvojil je vse razen olimpijskega zlata, zaslužil je dovolj in še čez, ko bo nehal, pa mu bo nekaj  manjkalo. To je življenje, ki ga izbereš in je težko končati.

Na kaj pa si v svojem življenju najbolj ponosen?
Na rokometne dosežke, ki jih sicer ne omenjam: igranje za reprezentanco, na olimpijsko medaljo kadetske izbrane vrste. Na svetovno prvenstvo, na katerem sem bil najboljše levo krilo, pa seveda na klub in vse soigralce.

Ampak v resnici se s tem nikoli ne pohvališ, niti ne omeniš pravzaprav. Si vedno tako skromen?
Se mi zdi, da takih stvari ni treba izpostavljati. Nekatera znanja in veščine v življenju preprosto moraš osvojiti in imeti. Meni se zdi veliko tega samoumevnega, zato tega ne obešam na veliki zvon.

No, Tilen ima vsekakor posnemanja vreden odnos do rokometa in našega kluba. Najboljše levo krilo med mladinci na svetu leta 2015 je tako ne le s svojo delavnostjo in predanostjo klubu in rokometu, pač pa tudi s svojim pozitivnim odnosom eden od trdnih stebrov ekipe RD Koper.
Za piko na i dodajamo še VIDEO ALL STARS TEAM SP Rusija in priporočamo ogled vsaj prve minute in pol. Tilen, ne zameri, ampak mi te brez slabe vesti in z velikim ponosom pohvalimo!