Primarna

Arena Bonifika je danes gostila prvo tekmo končnice 1. NLB lige, na kateri sta se pomerili ekipi Kopra 2013 ter Krke iz Novega Mesta. 900 gledalcev si je ogledalo zelo gledljivo in borbeno tekmo, kjer so domači skozi celotno srečanje vodili. Koprčani so tokrat začeli na polno že od začetka, obramba je delovala brez napak in Novomeščani niso uspeli razviti svoje igre. Domači so tako na dokaj lahek način prišli do vodstva 5:1 in trener gostov Mirko Skoko je bil prisiljen izkoristiti prvi timeout že v 8. minuti srečanja. Kljub minuti odmora je domača obramba predstavljala praktično nerešljivo uganko za goste, ki so s streli iz zunanjih položajev razbranili danes odlično razpoloženega Blaža Vončino (skupno 11 obramb). Po 10. minutah igre smo videli nekaj neusiljenih napak domačih igralcev, ki so tako dovolili gostom, da so ujeli priključek in se tako približali na vsega 2 zadetka zaostanka (8:6, 9:7). V 15. minuti srečanja je po dosojeni 7-metrovki za goste domači trener Jovičić iz vrat potegnil Vončino in v igro poslal mladinca Mattea Capuzza, ki je suvereno ubranil strel Irmanu. V nadaljevanju polčasa smo gledali igro gol za gol, kjer Koprčani niso uspeli pobegniti. V 24. minuti je domača klop zahtevala minuto odmora in Jovičić je tako pripravil taktiko za zaključek polčasa. Po samo 3 minutah igre so domači dosegli 2 zaporedna zadetka in se uspeli odlepiti na +4 pri rezultatu 12:8, kar je bil tudi končni izid prvega polčasa. V samem zaključku polčasa (29. minuta) je Capuzzo ubranil še 1 strel iz 7. metrov – tokrat Jurečiču. Nekaj sekund pred zaključkom igralnega časa je na drugi strani strel iz 7 metrov zastreljal tudi Žiga Smolnik, eden najboljših igralcev na terenu danes.

Prvi napad v 2. polčasu je pripadel domači ekipi, ki je nadaljevala z igro v slogu prvega polčasa. Siloviti napadi Kopra in delni izid 3:0 so gostujočega trenerja Skoka prisilili v to, da je zahteval timeout po samo 4. minutah igre v drugem polčasu (15:8). Krka je zapretila z 2 zaporednima zadetkoma Leona Raša (skupno 4 zadetki).  Odgovor Kopra ni izostal, razigrani Vlah je zadeval od zunaj, ravno tako so v napadu blesteli Smolnik, Rapotec in Sokolič, podprti z odličnimi obrambami Vončine in domači so tako v 41. minuti vodili že z lepo prednostjo 8 zadetkov (20:12). V 47. minuti sta sodnika dosodila 7-metrovko za goste in kot posledico 3. izključitve pokazala rdeči karton Ninu Grzentiču, ki je danes tudi odlično odigral. In tudi v tretje se je v vratih izkazal Matteo Capuzzo, ki je ubranil strel Rašu. V zaključku srečanja je odlično odigral mladi Nejc Planinc, ki je realiziral 2 strela iz 7 metrov in dosegel še 2 zadetka iz igre. Novomeščani so v zadnjih minutah zaigrali celo s 7 igralci na igrišču, vendar neuspešno. Do konca srečanja tako nismo videli nobenega večjega presenečenja in 1. zmaga v končnici ter pomembni 2 točki ostajata v Kopru.

Koper odhaja na vroče gostovanje na Gorenjsko 25. marca, kjer se bo v 2. krogu končnice pomeril z ekipo Urbanscape Loka.

Jutri se za nas pričenja sklepni del letošnje slovenske moške rokometne lige.
V soboto, 18. marca ob 19h bodo naši junaki pričeli boje z najboljšimi in se v prvem boju pomerili s Krkaši.

Zato vsi vabljeni na tekmo, FORZA KOPER, obeta se težek boj!

 

 

JAKA MOLJK

Kdo je Jaka?
Zgovorni in simpatični domačin, doma z Malije, sicer pa praktično skoraj Koprčan, saj večino časa preživi v največjem obalnem mestu. Naš nepogrešljivi pivot oziroma pravilno slovensko – krožni napadalec. Ali kot med smehom doda Jaka sam: »Uni, ki se v napadu rine vmes pred golmanom na črti.« Njegov dres nosi številko 17, številka kot vsaka druga, pravi in doda, da ni vraževeren. V ekipi nima posebnih imen, ampak je preprosto Jaka.
Na prvi pogled: prijazen in dobrodušen, duhovit in razgledan, športnik po duši in srcu. Velik delavec, zares predan rokometu.

Ti je všeč pozicija pivota ali bi raje igral kaj drugega?

Ja, rad igram na tem mestu. Čeprav sem v reprezentanci eno prvenstvo res igral krilo, sem takrat izjemoma vskočil na to pozicijo, ker smo imeli poškodovane igralce. In sem se znašel, mi je šlo, ampak raje igram pivota.

Tvoja športna kariera je skoraj neverjetna. Precej pozno si preklopil na rokomet?

Kot osnovnošolec sem za svoj šport izbral tenis in ga kar dolgo treniral. Starša sta rekreativno igrala tenis in med tem, ko sta bila onadva na igrišču, sta mene dala tja v varstvo. Tako sem začel vihteti lopar in hitro je minilo 7 let. Igra mi je šla, a ker na turnirjih nisem dosegal večjih rezultatov in ker je tenis drag šport, sem nehal.

In komu lahko rečemo hvala, da si potem začel z rokometom?

Pri 13. letih so me za rokomet navdušili prijatelji in me zvlekli na trening. Moral sem ogromno nadoknaditi in se naučiti vsega od začetka. Eno leto sem samo sedel in se učil osnov. Ampak jaz sem živi primer, da se z delom vse da. Je pa bilo težko. Se mi je poznalo, da nisem osvojil rokometnega gibanja že kot majhen. Ta šport sem sicer že prej poznal, saj sem z očetom hodil na tekme, ampak mi je bilo težko osvojiti in dojeti vse gibe, igro… Na srečo sem se dobro vklopil v ekipo, saj sem fante poznal že od prej, večinoma iz šole.

Torej ni dvoma pri vprašanju vrhunski športnik zaradi talenta ali česa drugega?

/izstreli kot iz topa/ Zaradi dela, absolutno! Ker je dosti talentov, ki so vse zapravili, ker niso delali in bi bili lahko vrhunski. Z delom se da dosti nadoknaditi, s talentom pa na dolgi rok po moje ne.

Tvoje starše redno videvamo na tribunah.

Res je, oče in mama sta obvezna gledalca, sicer pa ju jaz med tekmo ne opazim. Ampak kolikor doma razberem iz pogovorov, je oče preveč glasen, da bi tekme z mamo gledala skupaj. Pa tudi nono me vedno pride gledat.

Torej je oče tvoj najglasnejši navijač?

To pa ne. Nona Katica, ki ima 72 let. Na tekmi je bila samo enkrat. Čisto je »padla notri«, glasno in strastno komentirala. Ne pozna ne pravil ne nič v zvezi z rokometom, ampak ko so vsi začeli kričati, je kričala še ona. Stric mi je po tekmi povedal, koliko je bilo ognja v njej …. Je še zelo v formi, moja nona.

Imaš “zgodovinsko” družinske športne korenine in so športne debate pri vas stalnica?

Oče je treniral nogomet v Kopru, mama pa je tudi zelo resno in dolgo trenirala rokomet pri Burji Škofije. Moje tekme komentira bolj oče, ki ni nikoli igral rokometa. Mama ne komentira, mi jih pa spušča bolj prefinjeno – recimo po treningih (»Ko smo me tekle, so nam dali še uteži zraven …« in podobno) in primerja mojo pripravljenost z njeno, ko je bila še aktivna rokometašica.

Katero tekmo si boš zapomnil za vedno?

Prvič sem peklensko vzdušje v dvorani izkusil na svojem prvem derbiju z Izolo. Šlo je za prijateljsko tekmo, zato sploh ni bilo oglasov za dogodek, niso prodajali kart, ampak dvorana je bila nabito polna. Ribari, naši… Dokler jih slišiš, te »napali« adrenalin okrog tebe, potem pa padeš v tekmo in itak odklopiš. Se pa na igrišču nismo niti med sabo slišali, tako glasno je bilo. Tisto je bila tekma, ki je ne bom nikoli pozabil.

Šola, izobrazba?

Hodil sem na OŠ Antona Ukmarja. Prej me je zjutraj mama pustila v šoli, potem sem šel čez cesto k noni na kosilo, z Markovca z avtobusom v Koper in po treningu me je mama pobrala. Cele dneve sem bil v Kopru.
Potem sem se vpisal na SEPŠ in zdaj sem študent 2. letnika managementa. Faks mi gre, snov je zanimiva, so pa kakšni predmeti, ki jih ne prebavim…  matematika mi nikoli ni šla. Dobro mi grejo jeziki, dobre ocene sem imel tudi pri pravu in managementu.

Individualni ali kolektivni šport?

Individualni si vedno in za vse sam, včasih niti trener ne gre s tabo na turnirje. Za vse skrbiš sam, če izgubiš, si sam kriv, enako, če imaš slab dan in ti ne gre. V dobrem in slabem si sam. V rokometu pa sem imel vedno to srečo, da je bila ekipa hkrati dobra klapa. V ekipnem športu res nisi nikoli sam, vedno imaš koga, ki ti pomaga. Zelo veliko pomeni, kako se sam pripraviš na tekmo. Ampak če imaš slab dan, te vedno lahko nekdo zamenja.

Kakšen pa je vpliv ekipe na posameznika?

Eno je tvoja individualna priprava, ampak te vedno potegne tudi timski duh, pa kakršenkoli ta že je. Včasih recimo tudi ekipa enako pomembno  prispeva k tvojemu celostnemu nastopu. Če vidiš, da je cela ekipa »napaljena«, sigurno ne boš ravnodušen. Lahko pa je ekipa bolj previdna in si tak tudi ti. Ko podceniš nasprotnika, se ti zgodi, da pade cela ekipa. To se nam je že zgodilo, ko smo šli preveč ležerno v tekmo in smo morali potem reševati stvar. Se je pa izredno težko pobrati med samo tekmo. Če igraš recimo na pol, brez prave motivacije in zavzetosti, se je vedno težko dvigniti. Ne moreš kar preklopiti, nekaj se mora zgoditi, da moštvu to uspe. Lahko se nekomu odpre in potem potegne ostale. Lahko nekdo dvigne glas, da se to zgodi. Pri nas je to Uroš /Rapotec, kapetan/ – on je prvi, ki bo na glas povedal, da nismo pravi in nas zbudil.

Ko sva že pri kapetanu. Lahko ga izbere slačilnica, lahko ga določi trener, se o njem glasuje, … kako je bil kapetan izbran pri nas?

Že na začetku se je vedelo, kdo bo kapetan. To sploh ni bilo vprašanje, saj Uroša vsi spoštujemo in cenimo, on je »svetinja«, zato ni bilo dvoma, kdo mora zasesti to mesto.

Se moraš pred tekmo sprostiti ali prej dvigniti adrenalin?

Odvisno od tekme; če sem preveč miren, se moram zavestno dvigniti – to takrat, ko imamo šibkejše nasprotnike. Če pa je dober in težek nasprotnik, velika tekma, se moram umiriti. Da se »zbudim« poslušam primerno glasbo, umiriti pa se poskusim na klopi, kjer moram imeti malo miru zase, da se zberem in pripravim. Se je pa težko instantno regulirati. Si kar si in na silo se ne moreš vklopiti ali izklopiti…

Se med tekmo zavedaš, kaj se dogaja izven igrišča ali uspeš odmisliti?

Slišim, kaj se dogaja, sicer pa skušaš odklopiti, ker moraš komunicirati s soigralci in nimaš časa, da bi spremljal še, kaj se dogaja okrog igrišča. Po lanskem derbiju so me vsi spraševali, če sem videl, kakšen transparent so imeli Ribari… Jaz pa pojma nisem imel, da je sploh bil kakšen transparent, kaj šele, da bi ga uspel prebrati. /smeh/

Tudi ti si eden tistih naših igralcev, ki so uspešni kot slovenski reprezentanti.

Prvič sem za kadetsko reprezentanco zaigral v Rusiji na SP 2015 in smo bili na koncu drugi. Igrati za grb je res nekaj nepozabnega, to bom ohranil za vedno. Zdaj smo recimo opravili kvalifikacije za SP v Alžiriji in poleti se odpravljamo na prvenstvo.

Ko nisi s člani, z reprezentanco ali na faksu, si tudi trener mini rokometa.

Od lani otroke treniram mini rokomet. Najprej sva s Tilnom /Sokoličem/ trenirala na italijanski šoli, letos pa na začetku šolskega leta nisem uspel uskladiti svojih urnikov. Ampak zdaj je na Ukmarju že toliko otrok vpisanih k rokometu, da sem se priključil kot trener.

Kakšen občutek je, ko prihajaš spet nazaj na svojo šolo? Za par deset let starejši in kar dosti centimetrov in kilogramov v plus?

Haha… Ni se kaj dosti spremenilo, učiteljev še vedno veliko poznam in se me spomnijo. Bil sem priden, odličnjak, zato me imajo še danes radi.

Je težko pripraviti trening za tako majhne otroke?

Na začetku jim dam kakšne zabavne športne igre in jih začnem učiti osnovnih gibov. Postavljamo osnovno motoriko, da najprej obvladajo te prve gibe. Potem jim sproti razlagam pravila in jih dajem igrati. Skozi igro začnejo razumevati rokomet. In kar kmalu se že opazi napredek. Večina otrok sicer ni začela prav iz nič, so pa do danes že vsi napredovali. Meni je to res všeč. Dober občutek je in lepo je videti, da smo jih nekaj naučili. Sami so potem navdušeni in seveda vedno boljši.

Opaziš razliko v rokometni igri med dečki in deklicami že pri tej starosti?

Fantje se takoj stepejo, so bolj tekmovalni in vzamejo igro čisto za res. Opazil sem tudi razliko recimo pri otrocih iz koprskega zaledja, iz vasi, kjer sem tudi parkrat nadomeščal. Oni so na primer fizično in motorično bolj spretni, kot tisti iz mesta.

So te tvoji učenci že videli igrati?

Ja, na enem od turnirjev minirokometa smo s klubom naredili akcijo, da so otroci ob prijavnini dobili vstopnice za tekmo. In prihodnji teden mi jih je veliko prišlo povedat, da so me videli igrati. Tekmo so prišli gledat s starši in mislim, da je dobro, da mlajši igralci lahko vidijo svojega trenerja igrati. Zaradi avtoritete in potrditve, da jih uči nekdo, ki zadevo obvlada.

Če ne bi igral rokometa, bi ….

… se zagotovo ukvarjal s športom, mogoče s košarko, ki sem jo igral v okviru krožka na osnovni šoli. Ampak tam verjetno ne bi prišel do izraza, ker sem majhen. 🙂
Mogoče pa bi bil po koncu aktivnega igranja rokometa trener, mi je res lepo delati z mlajšimi in rad to počnem.

Imaš kakšnega vzornika?

Na splošno mi je všeč Roger Federer, ker je veliko dosegel v športu in nikoli ni imel izpadov ne na športnih igriščih ne zunaj njih. Njegovo ime bo vedno legendarno.
V rokometu pa občudujem Norvežana Bjarteja Myrhola (pivot). Zanimivo zgodbo ima za sabo. Dosegel je vrhunec kariere, potem pa je zbolel za rakom, ga prebolel in se zdaj pri 34. letih vrnil in igra, kot da ima 20 let. Ta zgodba me fascinira in on, ker je tak borec.

–
To je naš Jaka. Predan rokometu, zanesljiv fant in predvsem velik delavec, kot bi rekli tisti, ki ga poznajo. Trenira vsakič na maksimumu in se nikoli ne ustavi. Poškodbe, ki so stalnica vsakega športa na tem nivoju, prenaša s stisnjenimi zobmi in jih niti ne omenja. Je nepogrešljivi del naše ekipe in zdravo jedro, ki je lahko za zgled vsakomur, ki si nečesa res močno želi, pa morda še ni na (želeni) poti. Vse se da, kot pravi Jaka, če si pripravljen garati.
On je živi dokaz, da je to res. Mi dodajamo še, da moraš vseeno imeti tudi talent in prave vrednote, da ti v pičlih sedmih letih uspe preboj iz nič do članske ekipe in reprezentance.

V Areni Bonifika se je danes odigrala zadnja tekma rednega dela prvenstva, na kateri so se domači udarili z ekipo Dol TKI Hrastnik.

700 gledalcev si je ogledalo napeto in borbeno srečanje. Obe ekipi sta previdno začeli, domači celo nekoliko nespretno, saj so v uvodnih minutah dejansko podarili 3 žoge nasprotnikom. Reševal jih je razpoloženi Vončina, ki je do 5. minute zbral 5 obramb in se nato poškodoval. Zamenjal ga je Jure Vran, ki je v velikem slogu tudi nadaljeval. Prvi mož domače ekipe je bil v otvoritvenih minutah Nino Grzentič, ki je v prvih 9. minutah dosegel 4 zadetke. Kljub temu so gostje uspeli iztržiti delni izid 1:3 in se vrnili v izgo pri 6:5. Odgovor domačih ni izostal in dobra igra v obrambi, ki je v zadnjem obdobju nekaka stalnica, je omogočila nekaj hitrih protinapadov in Koprčani so tako pobegnili na 3 zadetke prednosti (8:5). V 19. minuti sta sodnici dosodili najprej 2-minutno kazen in nato še direkten rdeči karton zaradi nešportnega obnašanja Kristianu Bauerheim, kar je očitno pustilo posledice pri gostih, saj so domači hitro pobegnili na +6 pri 12:6. Do konca polčasa so domači odigrali mirno, na odmor smo odšli z 8 zadetki prednosti pri izidu 16:8.

Otvoritev drugega polčasa je bila v znamenju Jureta Vrana, ki je pridno zbiral obrambe in tako angažiral soigralce v protinapadih. Gostje se kljub temu niso predali in še zadnjič zapretili preko Gučka, ki je s 3 zaporednimi zadetki in delnim izidom 0:3 zmanjšal zaostanek na 5 zadetkov (20:15). V 39. je igralno površino zapustil Aleks Vlah (lažja poškodba gležnja), 5 minut kasneje pa še Rok Gašperšič (poškodba kolena). S prvim zadetkom nas je v 48. minuti razveselil povratnik po poškodbi Grega Krečič, minuto kasneje je osmič na tekmi zadel  Grzentič (skupno 10 zadetkov). Izkazal se je tudi Marko Matijaševič, ki je v končnici “naštimal” cepelin za Nejca Planinca.

Koprčani so tako z zmago zaključili redni del prvenstva na 1. mestu. Prva tekma končnice bo 18.03. v Areni Bonifika, ko prihaja v goste ekipa Krke iz Novega Mesta.

Primož Cenkar (Dol TKI Hrastnik): “V določenih segmentih igre smo odigrali lepo. Dejstvo je, da je Koper pred nami zato smo ponudili nekaj možnosti mlajšim igralcem. Nekateri so to s pridom izkoristili, nekateri pa ne. Konec koncev se naša liga začne naslednjo soboto.”

Nino Grzentič (Koper 2013): “Danes smo zmagali z ekipno igro. Vedeli smo, da se moramo na nasprotnika dobro pripraviti, saj lahko zgubimo čisto z vsakim, če nismo 100% pripravljeni. Na koncu pa smo zasluženo zmagali.”

Po premoru spet predstavljamo naše fante, člane RD Koper. Tokrat smo za sogovornika izbrali Tilna Sokoliča.

Kdo je Tilen?
Koprčan, doma iz Semedele. Septembra bo star 21 let in je naše zanesljivo levo krilo, po potrebi pa tudi srednji. Običajno kar Tilen, sicer pa ga v ekipi pokličejo tudi Sola ali Sokol.
Prvi vtis: Tilen je olikan fant, prijazen in vedno nasmejan. Vsestranski, prijeten sogovornik, predvsem pa dober strelec in zanesljiv član ekipe. Se zaveda svojih sposobnosti in dosežkov, a ostaja skromen. Pa ga spoznajmo.

Najprej osnove – zakaj rokomet?
Na Osnovni šoli Dušana Bordona smo se s sošolci vključili v malo šolo rokometa, ki je bil takrat popularen. Nadaljevali smo v klubu. Treninge je vodil Marcel Djurdjevič, dolgoletni trener Cimosa in legenda v rokometnih krogih. Djurdjevič je leta 2007 prejel tudi Bloudkovo nagrado za življenjsko delo in doprinos k razvoju slovenskega rokometa. Uvedel nas je v ta šport, veliko iz generacije nas je šlo v rokomet takrat. Moj brat in njegova generacija pa so šli recimo vsi v nogomet.

Imaš kakšno družinsko »rokometno ozadje«?
Ne, rokometašev nimam v družini. Oče je bil nogometaš, ampak je pri 18. letih nehal. So me pa v družini vedno podpirali, pod pogojem, da je bilo v šoli vse v redu. Lahko sem izbral karkoli, samo da sem  tisto počel z veseljem. Da se ne siliš in “matraš”, ker to potem res nima smisla.

Kakšen si bil kot otrok?
Priden, v osnovni šoli nisem imel težav z ničemer, bil sem odličnjak. Potem sem hodil v gimnazijo, tam pa se je poznalo, da zaradi športna nisem več uspel toliko slediti. Do 2. letnika je šlo popolnoma brez težav, potem pa je malo šepalo… No, na maturi sem bil vseeno prav dober

Tvoja klubska številka dresa je 24?
Ja in vem, kaj me boš vprašala, ampak ne pomeni nič. Tu sem zato, da igram, ne da sanjarim. /smeh/ Res, pri kadetih sem dobil 24 in od takrat je številka pač z mano.

Kako je igrati tam, kjer so navijači nasprotne ekipe še posebej glasni, za koga tudi verbalno agresivni?
V Izoli na primer imajo zagrete navijače, pa v Ribnici so podobni navijači in je napeto vzdušje, zame pa … ja, malo treme, ki mora biti, ampak mi prej da taka tekma občutek, da res za nekaj igraš. Več kot samo 2 točki. Vendar sem izredno ponosen na naše zveste navijače 12.Kopra, ki se vedno trudijo vse preglasiti. Tudi njihova podpora nam veliko pomeni.

Imaš kakšen ritual pred tekmo?
Ne. Pred vsako tekmo res delam isto, ampak mislim, da nič iz vraževerja. Po segrevanju si še enkrat vsakič zavežem vezalke, ampak nisem vraževeren, ne skačem mimo črt ali po eni nogi in podobno …  /smeh/

Kaj na tekmi te dvigne?
Najbolj me motivira polna dvorana, ko se gledalci vživijo v tekmo. Takrat začutim, da dvorana diha z nami in na tem letim.

Ali slišiš, kaj se dogaja med tekmo okoli tebe?
Ne, slišim, da se nekaj dogaja in začutim vzdušje, ne pa podrobnosti. Najbolj grozno je, ko se sliši škripanje parketa, tako tiho je na tribunah … Če kdaj gledam kakšno tako tekmo, mi je kar neprijetno. Drugače pa imamo dobre navijače, ki vedno poskrbijo, da ni tišine. Na naših tekmah je najbolj glasno zagotovo na lokalnih derbijih z Izolo. Tudi nazadnje je bilo zanimivo, saj so bili oboji navijači glasni.

Si tudi slovenski kadetski in mladinski reprezentant. Kako doživljaš reprezentančni rokomet?
Razlika je v nivoju igre. Državno prvenstvo je letos zaradi nove ureditve SEHA precej padlo, na teh prvenstvih, kjer igramo z reprezentanco, pa je v Evropi nivo igre malo višji. Vse reprezentančne ekipe bi z lahkoto igrale v naši prvi ligi. Tudi s tujci – vrstniki se približno že poznamo, zato je vedno napeto.

Kakšni pa so občutki, ko te pokličejo v reprezentanco?
Za to treniraš. Ko mine trema in se sprostiš, se zaveš, da igraš »za grb« in to je fantastično. Ko sem prvič igral za izbrano vrsto na velikem tekmovanju, je bilo na olimpijskih igrah na Kitajskem in protokol dogodka je bil, da se na igrišču niso vrtele himne. Zato smo se s fanti zmenili in si himno sami zapeli v garderobi. Dosežena srebrna medalja je bila za nas zlata. To je to. Meni je tudi, ko gledam po televiziji, to eden edinstvenih občutkov.

Pa ravno sem hotela vprašati, kako doživljaš tekme naše članske reprezentance. 🙂
🙂 Sicer pa imamo z ekipo smolo, ker vsako zanimivo prvenstvo, tudi nogometno recimo, zgrešimo in se nam prekriva s treningi. Tudi zdaj je bilo tako, nam je pa trener k sreči dal prosto za ogled naše tekme s Hrvati.

V prostem času svoje znanje prenašaš na najmlajše rokometaše, kajne?
Ja, lani sem bil trener na italijanski šoli, zdaj pa pomagam na OŠ Dušana Bordona, kjer ima kolegica Mirjana kar 25 otrok. Je zabavno delo, dokler so otroci prijazni in se z njimi da delati.

Te tvoji učenci tudi kdaj vidijo na tekmi?
Ja, me poznajo. Mislim, da je lepo, da mladi rokometaši hodijo gledat tekme. Tudi jaz sem hodil gledat starejše.

Kaj mora otrok imeti, da lahko pride do članske selekcije in morda reprezentance?
Voljo, odločnost, delovne navade in disciplino. Doma mi pogosto rečejo, kako lahko toliko in tako predano treniraš, se toliko pripravljaš in posvečaš, za šolo pa ti ne uspe? /smeh/ Po moje je glavno delo, niti ne toliko talent. In odnos do športa in stvari, ki se je lotevaš.

Študiraš?
Sem v 2. letniku kineziologije. Je zelo zanimiv študij, ki pa ga ob dveh treningih dnevno nekoliko težje spremljam. Sicer pa upam, da bo poklic prepoznan, ko ga končam in mi bo pomagal pri iskanju službe.

Ko sva že pri službi – si kdaj razmišljal, kaj bi delal, ko ne  boš več igral rokometa?
Uh, o tem pa težko razmišljam. Ne vem, sebe ne vidim kot trenerja v tem trenutku. Nekaterim je to tako všeč, da že danes vedo, da bi to počeli. Jaz ne bi bil trener. Pa tudi za pisarno recimo ne vem, če bi lahko sedel 8 ur. Ampak sem prilagodljiv in se bom že nekako znašel.

Tudi tvoja punca je rokometašica, kako funkcionira tak par?
Med tednom se vidiva bolj zvečer, med vikendi imava oba tekme, ostalo pa poskušava uskladiti, kar imava časa na voljo. Kratko, ampak sladko, kot pravijo. /:)/

Tvoj največji navijač?
Družina in punca Anamarija. Vsi moji so vedno tudi na tekmah, na gostovanja pa včasih pride oče. Doma pa so stalnica na tribuni.

Imaš kakšen hobi?
Ne, rokomet je moje življenje. Verjetno, če ne bi igral rokometa, bi morda res šel v nogomet.

Koga v športu občuduješ?
Vse, ki so top v svojem poklicu. Federer mi je bil vedno odličen. Ni sforsiran, je tudi malo umetnika vmes. Nekateri pravijo, da bi moral že zdavnaj nehati. Če uživa v tem, da telo žene do skrajnosti, pa naj. Vse je že naredil. Osvojil je vse razen olimpijskega zlata, zaslužil je dovolj in še čez, ko bo nehal, pa mu bo nekaj  manjkalo. To je življenje, ki ga izbereš in je težko končati.

Na kaj pa si v svojem življenju najbolj ponosen?
Na rokometne dosežke, ki jih sicer ne omenjam: igranje za reprezentanco, na olimpijsko medaljo kadetske izbrane vrste. Na svetovno prvenstvo, na katerem sem bil najboljše levo krilo, pa seveda na klub in vse soigralce.

Ampak v resnici se s tem nikoli ne pohvališ, niti ne omeniš pravzaprav. Si vedno tako skromen?
Se mi zdi, da takih stvari ni treba izpostavljati. Nekatera znanja in veščine v življenju preprosto moraš osvojiti in imeti. Meni se zdi veliko tega samoumevnega, zato tega ne obešam na veliki zvon.

No, Tilen ima vsekakor posnemanja vreden odnos do rokometa in našega kluba. Najboljše levo krilo med mladinci na svetu leta 2015 je tako ne le s svojo delavnostjo in predanostjo klubu in rokometu, pač pa tudi s svojim pozitivnim odnosom eden od trdnih stebrov ekipe RD Koper.
Za piko na i dodajamo še VIDEO ALL STARS TEAM SP Rusija in priporočamo ogled vsaj prve minute in pol. Tilen, ne zameri, ampak mi te brez slabe vesti in z velikim ponosom pohvalimo!

 

NAPOVEDUJEMO: slovenska rokometna reprezentanca prihaja v Koper!

V okviru kvalifikacij za EP 2018, ki bo na Hrvaškem, bo naša izbrana vrsta odigrala tekmo z reprezentanco Portugalske.

SLOVENIJA : PORTUGALSKA
Kdaj: 17./18. junij
Kje: Arena Bonifika, Koper

Rezervirajte si čas in pozdravimo naše šampione tudi na Obali!

Eksplozivni začetek in miren konec

V predzadnjem krogu rednega dela prvenstva nas je v soboto čakalo najdaljše gostovanje v sezoni, kjer kot RD KOPER še nismo zmagali. Tradicionalno vroče prizorišče v Ormožu je postreglo zanimivo rokometno predstavo. Tako uspešnega začetka tekme nam še ni uspelo uprizoriti. V zgolj treh minutah in pol smo dosegli štiri zadetke, brez prejeti nobenega in prisilili domačega stratega, da je vzel minuto odmora. Slednja pa ni zalegla saj se je razlika še povečevala. S čvrsto obrambo in hitrimi protinapadi smo dosegali lahke zadetke. Ko je v 12. minuti na semaforju kazalo 2:10 v  so domačini zahtevali že drugi time-out. Prvo četrtino tekme so naši fantje igrali praktično brez napake. V nadaljevanju je domači trener uporabil taktiko s sedmimi igralci v polju (brez vratarja) in domačini so uspeli razliko prepoloviti. Polčas se je zaključil pri rezultatu 12:16 kar je pomenilo, da tekma, še z daleč, ni bila odločena.

    

V začetku drugega dela smo se rezultatsko spet nekoliko oddaljili na varnih +6. Vztrajali smo pri kombinatorni igri in hitrim tempom. V nadaljevanju smo storili nekaj napak in deset minut pred koncem srečanja so se domačini uspeli približati na zgolj tri gole zaostanka, za kaj več pa jim je zmanjkalo moči. Daljša klop in večje število razpoloženih igralcev nam je omogočil miren zaključek tekme. Dejstvo, da domačini niti v enem trenutku niso bili v igri za zmago pove vse o prikazanih razmerjih moči na igrišču. Taka zmaga v Ormožu je še en pokazatelj, da stopnjujemo formo in samozavest.

        

Tradicionalno so nas tudi na to gostovanje pospremili naši zvesti navijači 12. Kopra, ki so bili na pustno soboto še bolj “pisani” kot po navadi. Po koncu tekme pa so igralcem in strokovnemu vodstvu postregli z vročimi čevapčiči in krofi. Skupaj smo nazdravili novemu podvigu.

    

RD KOPER: Dolenc, Grzentič 5, Vlah, Matijaševič, Gašperšič, Vončina, Vran, Moljk 2, Gorela 2, Rapotec 5, Smolnik 6, Sokolič 7, Planinc 3, Bratkovič 3

V soboto prihajajo v Areno Bonifika prijatelji iz RK Dola TKI Hrastnik. Ker želimo ohraniti prvo mesto na lestvici, bomo storili vse, da bodo točke ostale doma.

 

Forza Koper!

Iz Ormoža se naši fantje vračajo prešernih obrazov. Delno zaradi pustne sobote, najbolj pa zaradi uspešnega boja in izkupička. Tekma se je končala z rezultatom 28 : 33 (polčas 12 : 16).

Podrobneje o tekmi v jutrišnjem poročilu, fantom in strokovnemu štabu pa vse čestitke!!!

FORZA KOPER!

V soboto, 25. 2. ob 19h se bo v športni dvorani v Ormožu odvila predzadnja tekma za naše člane. Po 22. krogu pa sledi še poslastica – liga za prvaka.
Trenutno 6. na lestvici za naše fante ne bi smel biti resnejša grožnja, saj gre pri tej tekmi za dragoceni 2 točki, ki si ju želita obe ekipi. Koper si z Ribnico še vedno deli 1. mesto, zato bo jutrišnji dvoboj za oba še kako napet.

Naša ekipa je pripravljena na Ormož in se bo na pustno soboto v boj podala brez heca.
Navijamo glasno srečno fantje in FORZA KOPER!

Prihodnjo soboto, 4. marca pa nas čaka še zadnja tekma v rednem delu domačega tekmovanja.
Igramo pa doma proti ekipi Dol TKI Hrastnik, vabljeni.

RD KOPER : MRD DOBOVA 35:29 (16:12)

Po fenomenalni zmagi na gostovanju v Ribnici preteklo nedeljo, nas je čakal zahteven nasprotnik. MRD Dobova je v zadnjih krogih kazala dobro igro in bi z morebitno zmago v Bonifiki ohranjala konkretne možnosti za uvrstitev v ligo za prvaka. Tudi nam ni manjkalo motiva, saj nam je zmaga prinašala preboj na 1. mesto. Ribnica je že sredi tedna klonila proti Mariboru.

Trener Jovičič je začel s postavo Rapotec, Grzentič, Sokolič, Smolnik, Bratkovič, Moljk, Vončina, ki je od vsega začetka narekovala ritem srečanja in si priigrala 2 zadetka prednosti. Gostje so v napadu večkrat poskušali izpeljati akcije z dvema krožnima napadalcema in na začetku jim je to tudi uspevalo. Ko so naši fantje v obrambi uporabili trše prijeme, je tudi prednost narasla in v 17. minuti znašala že +5 (9:4). Naša igra v obrambi je bila na visokem nivoju saj smo v prvih 20. minutah prejeli le 5 zadetkov. Žilavi gostje pa niso popuščali in se tudi zaradi nekaj naših tehničnih napak zaostanek ohranjali na -3 (14:11). Domači strateg je z enakovrednimi zamenjavami že v prvem polčasu ohranjal visok tempo igre in le-ta se je zaključil pri rezultatu 16:12.

      

Tudi začetek 2. polčasa je nakazoval, da je samo vprašanje časa, kdaj si bomo priigrali večjo rezultatsko prednost, ki bo omogočala miren zaključek tekme (35. min 20:15). S takim scenarijem pa se gostje niso strinjali in še zadnjič na tekmi (39. min.) zapretili, ko so se s tremi zaporednimi zadetki približali na 2 zadetka zaostanka (21:19). Želja po 1. mestu na lestvici je bila velika in nismo se želeli opeči. Po zaporednih zadetkih Grzentiča, Rapotca in Bratkoviča ter ubranjeni 7-metrovki Vončine smo stvari spet postavili na svoje mesto. Od tega trenutka dalje je prednost naraščala in bila najvišja v 52. minuti pri rezultatu 31:23. V zadnjih minutah srečanja pa sta obe ekipi “nehali” igrati v obrambi in zadetki so na obeh straneh kar deževali.
Tokratna tekma ni bila tako napeta in zmago lahko ocenimo kot rutinsko, kar je dokaz naše zrelosti in samozavesti.

     

Vse to pa bo na resni preizkušnji že naslednjo soboto (ob 19h), ko gostujemo v Ormožu, ki velja za najbolj “vroče” prizorišče v ligi. Ormožani še vedno upajo na uvrstitev v ligo za prvaka. Z Dobovo si delijo 5. mesto in za tretjeuvrščenima Loko in Krko zaostajata le za 2 točki.

RD KOPER: Dolenc, Grzentič 5, Vlah 1, Matijaševič, Gašperšič, Vončina, Jovičič E. 1, Vran, Moljk 2, Gorela 5, Rapotec 7, Smolnik 4, Sokolič 3, Planinc 1, Bratkovič 6

Čestitke vsem in FORZA KOPER!

Pred kratkim se je končala napeta tekma med Koprom in Dobovo. Naši bojevniki so uspeli obraniti domačo trdnjavo in so s 35 : 29 (16: 12) suvereno osvojili novi dve točki, zmaga pa jih je ponesla na prvo mesto lestvice državne rokometne lige.

Podrobnejše poročilo sledi …

FORZAAAAA KOPEEEEEER!!!

V soboto, 18. 2. ob 19h bo Arena Bonifika gostila novo člansko tekmo – tokrat z Dobovčani, kjer se bodo naši fantje borili za pomembni dve točki. Ne le za novo domačo zmago, pač pa za preboj na vrh slovenske lestvice. Po fenomenalni zmagi v Ribnici, kjer smo trenutno vodeči ekipi odvzeli 2 pomembni točki, smo se Ribničanom zares približali na minimalno razliko in jim dihamo za vrat.

Bo našim bojevnikom uspelo?
Vabljeni vsi v soboto, 18. 2. ob 19h v Areno Bonifika: RD KOPER : MRD Dobova.
Le bučna podpora s tribun bo igralcem dala tisto piko na i, ki lahko bistveno pripomore k zmagi.
FORZA KOPER!