Marko Matijaševič

Kdo je Marko?
Na široko nasmejan 20-letnik s številko 10 na prsih. Visok 186 cm, težek 82 kg, največ igra na mestu srednji zunanji. V ekipi in rokometnem svetu je znan po vzdevku Jole.
Koprčan iz Semedele, po srcu Dalmatinec, po umetniškem vtisu rokometni »baletnik«, drugače pa mladič, ki razprostira krila in raste, odrašča tako v športnem kot osebnostnem smislu. Mladostniško razigran, z nasmehom od ušesa do ušesa, zgovoren in zabaven. Drago občinstvo: Jole!

 

Najprej, ker je še sveže, čestitke za vpoklic v mladinsko reprezentanco! /Markota so dan pred intervjujem prvič poklicali v reprezentanco/ Prvi občutki?
Hvala. Prvič sem videl, kako to gre, čisto nova izkušnja. Bilo mi je všeč, vsi so imeli Slovenija majice, res drugačno okolje in občutek. Lepo so me sprejeli, sicer pa nisem imel težav z vključevanjem, običajno jaz začnem pogovor, pa še 6 mojih soigralcev iz Kopra je bilo tam, tako da sem imel zaledje. /smeh/ Trenirali smo celo popoldne, trener Praprotnik pa nam je razložil tudi način dela, red in cilje reprezentance. Lep prvi stik in verjetno res nisem še dojel vsega. Res, da so me poklicali, ker je nekdo zbolel, ampak važno, da sem dobil priložnost, mnogi so tako začeli.

Ok, zdaj pa zares. Tvoji začetki, zakaj in kako rokomet?
Začel sem že v mali šoli, s 6. leti, tako da je rokomet del mojega življenja že 14 let. Bili smo nevarno dobra generacija, letnik 1996 – igrali smo mini rokomet na šoli Dušana Bordona, takrat še v okviru Cimosa… jaz in Tilen Sokolič, Nedoh, Kranjc Prevc, Dobrila, na golu pa Likan. Bili smo neustrašni in neustavljivi. No, od tiste zasedbe sva danes ostala samo midva s Tilnom.

Tvoja igralna pozicija v ekipi danes?
Igram levo krilo in na mestu srednjega zunanjega. To zadnje veliko več oziroma predvsem to zadnje čase, bi rekel. In pozicija srednjega zunanjega mi je tudi bolj všeč. Ker kreiraš igro in se moraš v trenutku, res zelo hitro oziroma razumno odločati in organizarati napad za dosego zadetka. Mislim, da se na tem mestu kar znajdem in zelo uživam.

OK, zdaj pa moram vprašati: kaj je s temi tvojimi *piruetami?
/navdušen žar v očeh/ Publiko s tem dvignem na noge, da občinstvo čuti, da se nekaj zgodi in preseka tekmo, da je nekaj nenavadnega in zato dvorana odreagira, ponori. Enkrat sem poskusil na tekmi… in je šlo! /smeh/ V drugi ligi sem enkrat naredil pirueto in met, pa je uspelo. V glavi sem si takrat rekel, da bi rad dvignil publiko, da rabimo polet. Si pa moraš upati. Če bi zgrešil, bi me pojedli, no, saj bi se že sam.

To pa je navdušenje ob golu?
Ko sem na parketu, me potegne publika. Ko vidim, da je z mano, da diha z mano, ko dam gol, me ponese, me dvigne. Za ta trenutek rokometaši živimo.

Izhajaš iz športne družine?
Moj oče je bil rokometaš v jugoslovanski ligi. Treniral ga je tudi legendarni Lino Červar, sicer pa je oče igral za Umag. Tam je spoznal mamo in potem smo se počasi zgodili mi trije. No, vmes je tata igral tudi za Izolo. Takrat so veliko naredili za izolski klub. Prišli so v prvo ligo. Včasih gledava skupaj posnetke njegovih tekem in mi je smešno. Igra je bila bolj počasna, vsi so se lahko veselili za vsak gol. Če se danes predolgo veseliš, takoj dobiš gol še ti.

Ti pove kakšno anekdoto z rokometnih igrišč?
Ja, v bistvu je ena, zaradi katere se dostikrat kdo ustavi ob njem in pove, da se tega spominja… Moj oče je /z Izolo/ ravno igral proti Celju in napovedovalec kar naenkrat ustavi tekmo in po mikrofonu reče, da se je pravkar rodil Marko Matijaševič. Dvorana pa v huronski aplavz. To so si mnogi takrat zapomnili in zato očeta še danes na to spomnijo, ko se srečamo, on pa samo reče: »Ja, in to je ta Marko,« in pokaže name.

Pa druga dva brata? Starejši je tudi rokometaš.
Ja, res je. Luka igra rokomet v Cingoliju v Italiji, kjer mu gre dobro. Eno tekmo sva igrala tudi na nasprotnih bregovih, on z Izolo, jaz za Koper. Je bilo zanimivo, malo smo se na ta račun tudi hecali doma, kaj hujšega pa ni bilo. Mlajši brat pa igra košarko, rokometa je z nami tremi v družini dovolj. Je pa bila mama košarkarica svoja leta, ampak je zaradi poškodbe morala nehati.

Torej je vaše življenje en sam trening in tekma? Verjetno sta starša veliko na tribunah?
V bistvu ne. Mama redko pride na moje tekme, ker je preveč čustvena in se na polno vživi. Po moje bi včasih najraje skočila na igrišče, pa tudi ji je preveč hudo, če nam ne gre dobro. Ko sva z bratom igrala jaz v Kopru on v Izoli na derbiju, je po koncu tekme prišla dol in naju oba močno objela, je bila zelo čustvena, zato je po moje vse to zanjo preveč.

Kako bi te opisali soigralci?
Verjetno, da sem nasmejan, vedno živahen, za žur. Ma ko se hecamo, se hecamo, ko delamo, delamo.

Vmes pride Nejc Planinc iz ekipe po ključe od kolesa. Boš kmalu? Ja, evo, takoj …
Z Nejcem sva se takoj ujela, sva si zelo podobna, drugače pa je on malo bolj flegma, jaz bolj naspidiran. Postala sva zelo dobra prijatelja, tako da se veliko druživa tudi izven kluba. Tudi z drugimi se dostikrat dobimo izven kluba in rokometa, smo dobra ekipa na igrišču in ob njem. Vesel sem, da sem lahko član te ekipe.

Si vraževeren pred tekmo, imaš kakšno posebno navado za srečo?
Midva z Nejcem imava poseben pozdrav, se rokujeva in je to postal najin ritual. Sicer pa jih imam sam še nekaj, recimo v tej sezoni imam vedno iste nogavice na tekmi. Ali pa pred tekmo vedno pozdravim svojega mlajšega bratca, ki me gleda s tribune in dam poljubček mami za srečo. Jih je še, ampak jih bom zadržal zase.

Šola?
Študiram management na Fakulteti v Kopru. Za prvi letnik sem naredil pol izpitov in odločen sem, da bom opravil vse obveznosti do konca.

Če ne bi igral rokometa, bi …
Verjetno igral košarko ali nogomet. Nekoč sem imel prebliske, da bi igral nogomet. Sem že obupoval nad rokometom, ker nisem imel prav dosti priložnosti za igro. Sem nadarjen za več športov, mi grejo. Igral sem tudi mali nogomet na turnirjih, pa so mi takrat vsi govorili, da sem nadarjen in naj pustim rokomet, pridem v nogomet. Ampak me je držal rokomet, tako da sem vztrajal in zdaj sem v članski ekipi.

Kdo ti je najbolj podoben v ekipi?
Po igri Tilen Sokolič, po karakterju pa Nejc Planinc.

Kdo pa najmanj?
Moje živo nasprotje je Zugi /Dani Zugan/. Jaz sem lava, on je led.

Tvoj najbolj zvest navijač?
Zagotovo moja družina, vključno z mojimi starimi starši iz Umaga. Lepo je, ker me spremljajo in to mi veliko pomeni.

Kaj najrajši poslušaš pred tekmo?
Da se prizemljim si dam malo rapa, potem pa še malo deep housa, da me dvigne. Drugače pa rad poslušam tudi Oliverja in Gibonnija, kot vsak pravi Dalmatinec.

Če nismo uspeli zajeti mladostne energije, drznosti in lahkotnosti bivanja, ki nalezljivo štrli iz Marka, si v dokaz *lahko ogledate ta nori VIDEO, ki morda še najbolje ponazori, kako mlad, drzen in včasih tudi nepredvidljiv je. V njegovem tretjem desetletju ga zagotovo čaka veliko priložnosti v rokometu in zasebno, zato mu želimo, da jih s pridom izkoristi, (do)zori kot najboljše dalmatinsko vino in na poti do tja neizmerno uživa.

MD